Strokovne ekskurzije

V okviru našega faksa smo lani imeli dve strokovni ekskurziji. Letos kot zgleda, bo jih kar nekaj več, zato upam, da bo več možnosti za dobre fotke. Čeprav sem enx govoril, da se mi ne zdi fer, da limam fotke iz arhiva, ampak kaj čmo, včasih pride kak teden, ko nič ne fotkaš in nimaš kaj za pokazat. Mogoče pa imam tudi malo olajševalno okoliščino, saj vam zagotovim, da bom na letošnje ekskurzije vedno zraven vzel fotiča in nastale fotke tudi pokazal.
V tem postu vam bom predstavil ekskurzijo v ladjedelnico 3.Maj v Reki (Hrvaška). Podobno kot pri postu Parlavoro patrikante (Benetke), bom tudi tukaj ubral tehniko alinej:
- Reka (Rijeka) je vsaj za moje pojme zelo lepo priobalno industrijsko mesto
- sejne sobe podjetja so zelo dobro opremljene (manjka le klima)
- medtem ko drugje vlada vsesplošni kaos
- v času pavze se vsi delavci poskrijejo v senčne dele kake zrjavele pločevine, v trupe ladij, v hale - ni jih priporočljivo motit
- pazite kod hodite, saj po tleh leži veliko železovja, kablov, padete lahko tudi v vodo, če pa hodite po kakih trupih ladij, pa pazite da ne padete dol
- veliko delavcev je iz Bolgarije, Makedonije,.., saj so edino ti pripravljeni delati ob dejstvu, da vsake toliko časa kdo pade z ladje in se ubije
- podjetje razvija in dela svoje lastne motorje, pri tem je blok motorja večji od tovornjaka, ojnica pa večja od avtomobila
- fotkanje je možno le, če čelado, ki jo dobite za zaščito obrnete tako, da je sprednji del zadaj - zgleda tudi bol kulsko
- zavedajte se, da ste na Hrvaškem

Pa še fotke:

Mariborčani

Po mariborski arhitekturi sedaj še Mariborčani. Neke demografske analize ne mislim izvajat, zato tokrat samo fotke:

Mariborčan, kam se ti mudi???

Gospa, kajenje ni zdravo!!!

Imate kaj za mene?

Začasni Mariborčan.

Small talk.

Zakaj ni tekočih stopnic?

Mariborska arhitektura

Prejšnji teden sva s kolegom Brincljem - Matejem odšla na kratki fototrip po Mariboru. Glavni cilj fotkanja je bil malo sprostitve, seveda pa tudi veselje ob fotkanju. Kaj kmalu pa sma prešaltala na testiranje opreme. Jaz sem na svoj body takoj privil Nikkor AF-S 80-200. Proti moji Sigmi 70-200 APO zgleda kot terminator. Bi rekel, da je tudi iz podobnega materiala. Pomoje brez problema "preživi" padec tudi z večje višine, dočim se pri Sigmi na ohišju pozna skoraj vsaka praska. Pa ne bom preveč nakladal glede opreme, saj je tovrstnih testov na netu mali milijon.
Pa da preidem k bistvu. Ta dan sem se nekak najbolj posvetil arhitekturi in ljudem (o njih enx naslednjič). Osebno je meni mariborska arhitektura ena velika živa žalost. Kako je možno, da arhitekturni biroji za gradbena dovoljenja čakajo po več let, nazadnje pa zraven stare opečne cerkve postavijo veliko zgradbo celo iz stekla? Kje so pristojni organi, ki kontrolirajo novogradnje na "kompatibilnost" sosednjih stavb? Grem stavit, da bi te z brco v rit odslovili, če bi prišel z idejo, da bi si zgradil ovalno hišo. "To ja ne sodi v slovenski prostor", bi rekli. Kaj ne sodi, ku... ne sodi. Kako pa potem sodi steklenjak zraven stare opečne cerkve? Kje jim je logika. Grem stavit, da je Maribor glede tega problema št. 1 v naši državici. Koliko mi je znano, arhitekturni biroji zadeve raje urejajo preko Ljubljane, saj gre tako vse skupaj hitreje. Velika žalost so tudi nakupovalni centri, ki v Mariboru in njegovi okolici rastejo kot gobe po dežju. S svojo podobo pa grozljivo vplivajo na mariborsko arhitekturo. Za Maribor bi lahko rekel, da je mesto arhitekturnih kontrastov. Po eni strani, stare stavbe še iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, na drugi strani pa dokaj moderne stavbe (glede na internacionalni standart pa že zastarele), spet na eni strani nakupovalni centri, na drugi pa stanovalni bloki iz komunističnega režima. Popolnoma jasno mi je, da je so taki kontrasti v vseh mestih. Zdi pa se mi, da so v Mariboru izredno veliki. Mogoče pa je le to, da kot Mariborčan na njih gledam bolj kritično?

Parlavoro pa trikante

Ja, bil sem v deželi makaronov in želeja (tistega za na glavo seveda). Dušan je tudi to letos organiziral izlet v Benetke. Po kratkem pregledu mojega do zadnjega hipa zaplaniranega urnika, sem le ubral dovolj poguma in Dušanu v zadnjem hipu zagnjavil, če še ima kakšno prosto mesto na busu. Dejstvo, da je bilo še samo eno mesto prosto, me je pognalo v dir do naslednje banke hitro nakazat denar, da nebi kdo drug zasedel mojega mesta. No, k sreči se je izteklo ok in tako sem v nedeljo zjutraj sedel na busu via Venezia ali po naše: Benetke. Cca. 10 Štajercev skoncentriranih na zadnjih sedežih je imelo oblast nad celim busom. Notranjci in še kaki Primorci pa so le nemo opazovali, kako smo lahko že tako zgodaj tako dobre volje. Pomoje je temu bil kriv Matejev orehovec. :))) In tako smo se dobre volje ob prihodu razkropili po Benetkah. Celega izleta ne mislim opisovat, zato bom raje tokrat napisal nekaj alinej, ki z mojega zornega kota nekak najbolj opišejo Benetke:
- gledaj kje hodiš (obrazložilo: ceste so polne pasjih, mačjih, golobjih, mogoče celo podganjih kakecov)
- Italjana ne razumeš niti, če slučajno govori Angleško ali kak drug svetovni jezik (kar se ponavadi ne zgodi)
- na fotoaparatih imejte vedno privite ta "velke" objektive, saj tako zgledate resni fotografi ("wannabe" resnih fotografov je po Benetkah več kot golobov)
- če iščete poceni Gući torbice je to pravi kraj za vas
- hrana je obupna - sliši se ironično, vendar ne jest pice (sem že ene 3x nasankal ob pici v Italiji, ki niso bile preveč užitne)
- če je možno pojdite na otok Burano - vsaka fasada je druge barve - raj za fotografe
- pazite se tatov - baje imajo v Benetkah zelo aktivno "društvo" tatov
- če kupujete spominke, ne kupujte na Markovem trgu (drago), nekoliko izven centra je veliko "štantov", ki prodajajo enako robo 3x ceneje
- vožnja z gondolo je za tiste, ki majo preveč denarja in za tiste z zamašenimi nosovi (smrdi)
- v Benetke ne hodite poleti, saj še bolj smrdi
- obiščite edini javni park v Benetkah - prava sprostitev
- pazite, da ne padete v kak kanal

Tak, upam, da sem s tem kratkim vodičem komu pomagal. Bil je lep obisk Benetk, čeprav si osebno ne bi želel take trume ljudi (kaj češ smo pač šli na dan otvoritve karnevala).
Pa do naslednjič.

Pa si šel....

In tako je šel. Mirno in tiho, a vendar s privzdvignjeno glavo. Nikoli me ni pustil na cedilu. Niti takrat, ko so moji prsti zmrzovali od mraza, niti takrat ko mi je pot tekel po čelu, niti takrat, ko je v torbi čakal in čuval svoje baterije za naslednji podvig. Z njim je šel tudi del mene. Del, ki pomeni več kot leto pa pol. Leto pa pol v katerem sva skupaj marsikaj doživela. Doživela srečne, žalostne, bežne trenutke. Trenutke, ki so bili nekaj več kot vsak normalen trenutek. In tako je šel. Večno se te bom spominjal - D70.