D70 - stara šara!?!

Pred kakima dvema letoma je hoby fotografom ob pogledu na tale aparat skorajda prihajalo, danes, pa ga noben ne želi več pogledati? Je kot kurba, ki je v svojem času najbolj privlačna, ko pa pride v leta pa je noben več ne pogleda, kaj šele, da bi se dotikal njenih poslovnih čarov. Včasih za solidno ceno okrog 800-tih eurov, danes pa zgolj 500 eurov, oz. rabljen tudi pod 400€. Čemu je to vzrok? Je to nova tehnologija, ki prihaja na trg in znižuje starim produktom cene, ali je to prenasičenost trga s tovrstno opremo? Grem stavit, da to ni glavni razlog. Prepričan sem, da so za tako sitacijo krivi kupci sami, saj vedno znova nasedajo marketinškim akcijam, dosti pa pomoje naredi tudi veleznana slovenska faušija, ki posameznika dobesedno sili v nakup še boljših produktov / boljše opreme, da bi ja bil boljpi od soseda.
Kaj se zgodi, če ponudiš D70 naprodaj. Pride en šašlekbašlek, ki bi ga kupil za 50.000 sit, pa logično da poštnino še moraš sam kriti. Pol pride drugi, ki ponuja 70.000 sit, za doplačilo pa da zraven še prikolico kvalitetnega hlevskega gnoja. Mene bi bilo sram hoditi s takimi ponudbami na plan. Mogoče pa je tudi res, da nekoliko bolj občutljivo reagiram, saj sem jaz tisti, ki prodaja in se trudi prodati po spodobni ceni. V kontra taboru pa je tisti, ki želi kupiti in to logično za čim manj denarja, saj ga noben nima na pretek. No ja nekateri že, samo tisti ne bi kupovali rabljenih D70-tk. In tukaj se začne tehtnica. Kateri tabor bo zmagal? Odvisno od mnogih faktorjev. Ko pa ugotoviš, da ceno vedno bolj nižaš in se ti že zdi malo smešna, začneš razmišljati ali zadeve sploh ne bi prodal, saj je nenazadnje še popolnoma funkcionalna in deluje odlično.
Tudi en moj kolega se je zanimal za mojo D70-ko in se mu povedal svojo ceno. On je ponudil očitno premalo. Moj odgovor pa, čeprav sva kolega, se je glasil nekako takole: Raje ga razstavim, pa pogledam kak zgleda od znotraj, kot pa da ti ga dam za ta denar.
In če ga ne bom prodal za zastavljeno ceno, bom ga enostavno obdržal in bo mi odlično služil kot second body.
Upam, da nisem koga osebno užalil, pa do naslednjič.

Pohajkovanje v gozdu

Sosedov gozd je zadnje dni kar privabljal vase, saj se je jesen v njem popolnoma razvnela. Verjetno še enega izmed zadnjih toplih dni, sem s punco in psom izkoristil, da sem prišel malo iz hiše in naredil tudi nekaj fotk zase. Tokrat spet ne bom tako dolgi, zato vam raje postrežem z nekaj fotkami.

Ustvarjalnost - žrtev pofesionalnosti

Sam pri sebi opažam, da vedno težje najdem motive, ki bi lahko zadovoljili moje potrebe. S tem predvsem mislim na to, da enostavno skordajda ne morem več prijeti fotoaparata v roke ter iti iz hiše in kar nekaj fotografirati. Morda to pomeni, da se je moje oko zbistrilo in postalo senzibilno v fotografskem smislu? Mogoče pa je ravno nasprotno: pada mi ustvarjalnost? Se mi zdi, da je večina profijev hudo brez ustvarjalnosti in inspiracije. Pa da še najprej definiram kdo je to profesionalec. Jaz si pod to besedo predstavljam pač neko osebo, ki za tisto delo prejme denar in tudi živi od tega denarja. Ponavadi so itaq v eno področje usmerjeni in v tistem delajo in delajo in... Fotke pa se ponavljajo, nekatere so boljše, nekatere slabše, vedno pa take, da ustrezajo naročnikom torej so marketinško usmerjene. Pa da ne bo kdo mislil, da je v tem kaj narobe. Narobe zna biti takrat ko nek hoby fotograf zaide v vode, kjer se njegove fotografije marketinško tolmačijo. Takrat še skoraj vsak hoby fotograf zavonja denar in se trudi, da bi si lahko na tak način prislužil kak drobiž ali pa vsaj malo amortiziral ceno drage fotografske opreme. In tukaj nastopim jaz. Tudi jaz si zadnje čase želim na tak način opremo amortizirati. Nenazadnje je bil nakup D200 odvisen od tega. Zdaj pa da se spet vrnem nazaj k začetku - k ustvarjalnosti. Zdi se mi, da je nisem izgubil, le mogoče je zaradi nekoliko bolj marketinškega dela padla, kar pa še ne pomeni, da sem popolnoma brez nje. Če že nekdo želi zraven hoby fotkanja tudi kaj zaslužiti, mora najti zelo dober kompromis, da se mu po eni skrajnosti hoby ne zagabi, po drugi strani pa da ne zasluži premalo. Jaz sem še trenutno v fazi balansiranja in iskanja tega kompromisa, ampak mislim, da sem na dobri poti. Za dokaz, da moja ustvarjalnost še ni padla tako hudo, dodajam eno fotko - avtoportret, ki sem ga posnel včeraj na wc-ju, ko sem fotkal za naročnika. :D
Pa do naslednjič.

Juhuhu D200 je tu!

Tak, pa sem si ga le privoščil. Včeraj na "frišno" odpakiran, danes že v akciji v Bistriškem vintgarju. Po prvem spoznavanju sva se kar hitro ujela in tako so že nastajale prve fotke. Čeprav je po funkcionalnosti hudo podoben D70, bo treba nekaj časa, da se privadim na njega. Pa da ne bluzim spet predolgo, raje pokažen nekaj fotk, ki so nastale danes.

Evolution - gledaj in se čudi

Hey ho, na Šumik gremo...

Glede na lanska leta, sem ocenil, da je bila prav ta sobota primerna za jesensko fotografiranje po Šumiku. Čeprav jesen letos nekoliko zamuja, je zgoraj še vse v vseh vmogočih barvah. Skupaj z dvema kolegoma in punco enega izmed kolegov smo se dopoldan odpravili proti slapu Šumik in njegovi reki. Odločili smo se, da bomo fotografirali neposredno ob slapu. Fotkali smo cca. 3 ure, kar se morda sliši veliko, vendar čas beži hitreje kot bi si mislil. Jaz sem se tudi podal na zelo zahtevno pot po strmini navzgor, kar se je kasneje izkazalo za dobro idejo, saj sem odkril novo čudovito perspektivo za fotografiranje. Bo treba še kaj obiskati Šumik in s te lokacije narediti par posnetkov. Ko bo se jesen preselila še k nam v "doline" pa bom verjetno še obiskal Bistriški vintgar.

Nedelja - fotošuting

Pred nekaj časa mi je na pamet padla ena zanimiva ideja za moj naslednji fotografski projekt. Predpogoj le tega pa je ženski akt model, ki bi v večini naj ustrezal mojim predstavam. Povpraševanje in veze niso obrodile sadov, zato sem se tokratni uresničitvi tega projekta moral odpovedati. Zakaj ne povem za kakšen projekt gre? Zato, ker še nisem vrgel koruze v puško, malo pa tudi, da mi ne bi kdo ukradel ideje. :D Šalo na stran.

Ker pa sva se s kolegom že prej dogovorila, kdo bo kdaj uporabljal rentan studio, sem poiskal alternativno možnost. Tako sem se odločil, da bom delal "some kind of" fashion/glamour fotke in si malo nabiral izkušnje v studiu. Nekaj nastalih del pa si lahko ogledate spodaj:

Čudež na Svetih treh kraljih

7.10 smo imeli Totifotovci kostanjev piknik na Treh kraljih na Pohorju. Zjutraj se nam je obetal čudovit dan, ki se je kasneje kar drastično sprelevil v turoben, mrzel jesenski dan. Že zjutraj me je mikalo, da bi iz svojega nahrbtnika izvlekel fotoaparat, na objektiv privil IR filter ter pofotkal cerkvico. Zgleda pa, da me še jutranje sonce ni dovolj segrelo, mislil pa sem si tudi, da bo potem še dovolj časa za fotografiranje. Žal pa temu ni bilo tako. V petih minutah se je nad nebo prikradla nizka oblačnost in takoj je postalo temeje in hudičevo mrzlo. Sam pri sebi ponavadi zelo kritično ocenjujem svoje fotografsko delo, zato sem se tudi sedaj "sekiral", zakaj sem bil prej tako len, sedaj pa lahko fotografiram le meglo. Sem se že sprijaznil, da bom moral priti kdaj drugič k cerkvi in jo fotkat v ugodnem vremenu. Čez nekaj časa ko sem spet pogledal proti nebu pa sem začudo zagledal odprtino modrine, ki se je s časom večala in večala. Izza nizke oblačnosti so se pokazali zelo lepi razvlečeni oblaki. Takoj sem fotiča "vrgel" na stativ in čakal na primeren čas. In glej ga kaj se je zgodilo takrat Na nebu, na drugi strani, ko je bilo sonce, se je pojavila velika svetleča krogla. Nastal je tudi nek čuden pas svetlobe. Tega še nikoli nisem videl. Logično, da sem takoj pričel s fotografiranjem. Nastala zadeva je prav zanimiva. Zdaj pa zakaj čudež na Svetih treh kraljih. Zato, ker se je nebo "odprlo" za 20 minut, da sem lahko zadevo lepo pofotkal. Čudež pa tudi zato, ker tistega sija, ali karkoli je že pač bilo, še do sedaj nisem nikoli videl.
Pa še nauk zgodbe: Priložnost zamujena, mogoče vrne se katera. :D
Pa do naslednjič.
P.S.: Hvala Brinclju, da je vztrajno hodil na relaciji cerkev - igrišče. :D

Bolečina

Tole blogganje bo spet malce drugačno kot ostala. Pa naj vas najprej vprašam kaj je za vas bolečina? Je to to, da vas nekdo udari, ali vas užali, vas javno opravlja, se iz vas pomehuje, vam jemlje zadnje upanje, ali preprosto ignorira? Osebno mislim, da so hujše tiste notranje, duševne bolečine, ki lahko človeka veliko bolj ranijo, kot pa fizične.

V zadnjem času sem vedno bolj razmišljal, da bi našel kak moški model, da bi lahko posnel fotke na temo bolečina. Na današnjem fashion fotošutingu z ženskim modelom pa sem obrnil gramofonsko ploščo in fotiča v roke potisnil modelu, dal par navodil in tako sem jaz postal prvič v svojem življenju model za fotkanje. Začetna trema je hitro minila. Model sem zaradi pomanjkanja izkušenj moral v fotografskem smislu voditi jaz, vendar to sploh ni bil tak problem. Skrbela me je edino ena stvar. Če je fotograf malo bolj izkušen, ko gleda skozi iskalo, takoj vidi kaj mora model storiti, da bo naredil iz povprečne fotke nadpovrpečno. Čeprav še nikoli ni zares fotografirala, sem hitro opazil, da ima potencial za odlično fotografinjo. Pa da ne bluzim spet preveč, dodajam raje tri fotografije na temo Bolečina. Pa pozor. Ogled na lastno odgovornost. :D
Naslednjič pa dodam še kakšne fotke s fotošutinga z modelom.
Pa do naslednjič.

Lent po Lentu

Včeraj je bila v baru CafeCafe na Vetrinjski ulici v Mariboru uradna otvoritev fotografske razstave Lent po Lentu. Razstavljajo pa člani portala Totifoto. Aja, tam vmes sem tudi jaz. Čisto morda tudi, da je katera moja fotka odromala na razstavo. Čisto morda, da je tale:


Če boste kaj hodili tam okrog si jo oglejte. Lahko mi zagnjavite tudi preko maila in se pogovorimo ob kakšni pijači.

Pa do naslednjič.