Ni slikic, ni ni!

Zaradi tehničnih težav (serverja) ni fotografij/slik, ki sem jih naložil na blog. Upam, da bo zadeva porihtana v naslednjih dneh. Se opravičujem za nevšečnosti. :D

Božični pazniki pred vrati, pa taka gužva

Samo en veliki JAO lahko rečem. Nič druga. Pa zakaj si more vedno vsak zadnji moment nekaj zmislit. Pa kaj bo konec sveta ali kaj, da je sedaj pred prazniki taka gužva? Da gužve na faksu niti ne omenjam. Tako sta padla še dva kolokvija pred božičnimi prazniki. Še eden nam je pretil, pa smo ga k sreči prestavili. Milijon nekih seminarskih nalog, milijon dodatnih vaj, laboratorijskih vaj, avditornih vaj, jao, jao, jao. Potem pa bi moral še it kaj pofotkat, fotke ja obvezno pred prazniki obdelat in jao, jao, jao. Pol pa naj še pišem v svoj blog? Pa da ne bo kdo mislil, da mi je muka. To je tista protiutež, ki mi daje spet nekaj energije, da grem spet na "bojišče" kroničnega pomanjkanja časa. Pa ne bom preveč "jamral", zato vam raje zaželim vesel Božič, ker vmes verjetno ne bo več časa.
Dodajam pa še eno fotko s pondeljkovega božičnega koncerta.

Kdo pravi, da ni bela

Zadnje par dni je mraz kar lepo stisnil in tako se je na primernih mestih naredila slana. Zaradi nizke oblačnosti pa je vsaj pri nas ostala cel dan. Filing zime pa je danes še dodatno popestrilo ivje na drevesih. Vse je bilo tak belo, da sem že mislil, da je snežilo čez noč, ko sem se zjutraj zbudil. Ja, sanjaj svija kukuruz. In tak je spet en dan - neke vrste hibrid med jesenjo in zimo, spet skoraj pri koncu in snega pa še od nikoder. Popoldansko svetlobo sem izkoristil, da sem s fotoaparatom v roki odšel ven preluftati možgane. Po pol ure me je že dobro nazeblo in tako se je moj izlet konča. Vem, da nastale fotke niso kaj extra, ampak ni ga boljšega kot sproščanje na zraku ob fotkanju.

Sosedovo bajto se je komaj videlo - oddaljenost cca. 50m.

Neko čudno travo je tudi zajela slana.

Hrib za našo bajto.

In končno malo barve v naravi - šipek, ki še vztraja.

Nakup knjig - mini skupinc

Z Matiasom sva se nekaj pogovarjala, da bi kupila nekaj knjig z Amazona, ker jih pri nas enostavno ni za dobit. Da bi stroške poštnine čim bolj zmanjšali pa se mi zdi smiselna ideja, da bi tisti, ki bi želeli kakšne knjige z Amazona se tukaj javili in bi naredili kak mini skupinc. Aja, pa še en problem obstaja. Za plačilo je nujno potrebna ena izmed naslednjih možnosti, katere Matias, ne jaz nimava, zato pa upam, da ima kdo izmed vas, ki bo tudi hotel kake knjige.

Še spisek plačilnih metod:

Amazon.com accepts American Express, Diners Club, Discover, JCB, MasterCard, Eurocard, Visa, Visa Check Cards, Amazon.com gift certificates, payment directly from your bank account, and checks, money orders, or cashier's checks denominated in U.S. dollars and drawn on a U.S. bank. Additionally, we accept Borders Gift Cards and Waldenbooks Gift Cards as payment for qualifying orders.

Če koga torej zanima, da bi si nabavil kakšne dobre knjige, naj malo pogleda po Amazonu in sporoči.

Kranjske klobase v vesolju

Najprej moram takoj pojasniti, zakaj sploh o tem pišem. Sunita Williams, pol Slovenka pol Indijka na mednarodni vesoljski postaji ISS že veselo kroži okoli Zemlje. Bo nekdo rekel, pa kaj zaj, pač ena polslovenka v vesolju. Ja sej delno je res, samo če imaš tole žensko moč osebno spoznati je pa to nekoliko druga reč. Pisalo se je leto 2005, ko sem preko Ljubljanske fakultete za stojništvo izvedel za projekt Mikrosatelit. Prijavil sem sem in kasneje tudi bil sprejet v ekipo. Iz celotne ekipe pa nas je bilo izbranih pet članov delegacije, ki je 1. julija 2005 poletela v Rusijo raziskovati kako se Rusi lotevajo vesoljskih problemov. Nenazadnje so oni bili tisti, ki so z Gagarinom obkrožili Zemljo. Imeli so tudi izdelan moonladner, vendar je jih s pristankom na Luni prehitela Amerika (če sploh so pristali - obstaja nešteto teorij, da niso pristali na Luni in kontra, sam bog pa ve če dejansko so:) No, da se vrnem nazaj. Kaj smo tam v bistvu počeli. Od zgodnjega jutra do večera smo imeli različne oglede in predavanja svetovno priznanih strokovanjakov s področja vesoljske tehnike. Pa da ne boste rekli, da na fotoblogu pišem take zadeve, ki se fotografije ne tiče. En dan smo imeli predavanje o tipalih-senzorjih za zajem slike-fotografije. Predavanje je bilo skrajno zanimivo, saj se je dotaknilo fotografije. Gospod je govoril o različnih tipalih (CCD, CMOS) ter katera so boljša in zakaj, kako uspešno zajeti signal, ga pretvoriti, uspešna filtracija šuma in nezaželjenih frekvenc, ločljivost celotnega sistema, problem meglic v ozračju, kromatična aberacija,... Po predavanju pa je sledila diskusija. Predavatelja sem vprašal, kako to, da ima eden izmed najboljših digitalnih fotoaparatov Canon 1ds CMOS senzor, ki je dokazano slabši kot CCD senzor. Odgovor je bil dokaj preprost. Ves trik je v obdelavi podatkov. Algoritmi, ki služijo za pretvorbo surovega signala so pač v Canon 1dsu tako hudo dobri, da je končen rezultat enostavno boljši kot od konkurence, čeprav ima konkurenca CCD senzorje. Pokazal nam je še tudi najnovejšo (takrat še dokaj top secret) tehnologijo zajemanja podatkov. Princip je temeljil na tem, da se zaradi konstantnega gibanja satelita lahko preračuna kakšno tirnico bo imel pač nek določen piksel na robu senzorja. Tako lahko računalnik skozi celotno površino senzorja preračunava tisti en sam piksel, ki je bil sprva na robu senzorja. In v čem je point te tehnologije. Da se dobiti veliko bolj "čisti" signal in boljše rezultate in nenazadnje lepšo sliko s satelita.
Pa da se še vrnem nazaj k Suniti Williams. Enega izmed večerov smo imeli rezeviranega za pogovor z astronavti. In prav ena izmed njih je bila Sunita, ki se je izkazala za zelo prijetno gospo. Srečali smo še tudi drugega vesoljsega turista, velikega izdelovalca nekih senzorjev ter še mnogo drugih astronavtov.
Obisk Rusije in ogled celotne vesoljske tehnologije je bil skrajno zanimiva zadeva in ni mi bilo žal, da sem se odločil za sodelovanje pri tem projektu.
Pa še nekaj fotk (posnel jih je kolega; so tudi malo slabše kvalitete). Pa še link do celotne projekta.

Maribor open - Cukri

Kot obljubljeno dodajam še nekaj cukrov za posladek.

Večina plesov je bila hudo hitrih, zato je bilo kadriranje težavno.

Pri določenih parih se je splačalo potruditi za dobro fotko. :D

Z malo sreče se je dalo ujeti tudi kak dober trenutek.

Standardnih plesov (na sliki) je bilo hudo malo, večinoma so bili latinskoameriški.

Pa še bivša sosošolka Daniela Pekič, ki ima v žepu že kar nekaj dobrih uvrstitev.
Mogoče se zmenim za kak fotošuting. :D

Skratka letošnji Maribor open je bil zanimiv tudi za gledalce, ne samo fotografe. Škoda edino, da je bila na plesišču ponavadi velika gneča. Če se bodo organizatorji naslednje leto spet potrudili, bom spet tam. Edina pripomba z moje strani je ta, da so za fotografe dokaj slabo poskrbeli, saj smo se morali non stop nekaj premikati sem in tja. Baje je naš postor bil nekje na drugi strani, kjer bi za ozadje imeli "čudovito" tribuno. Upam, da bo naslednje leto glede tega malo bolje rešeno. Pa do naslednjič.

P.S.: Če se bo kdo spraševal zakaj so nekateri plesalci tako čokoladni. Ne, to ni faljen WB, ampak so namazani s posebno kremo, da zgledajo bolj čokoladni - mogoče bolj podoni latinotom. :D

Tudi amaterji niso za v staro šaro

En filmček, ki se mi je zdel hudo zanimiv. Upam, da bo tudi vam:

Maribor open

Maribor je ta vikend bil v znamenju latinsko-ameriških in standardnih plesov. V dvorani Tabor se je zbralo ogromno plesnih parov, da bi dokazali svoje znanje plesa. Ko sem za tole povedal uredniku, je bil takoj za akcijo in tako sem združil prijetno s koristnim in sem šel fotografirat. Prišel je tudi kolega Denis un tako je vsa zadeva bila še bolj zanimiva. Baje, da so ga plesi tako navdušili, da se bo v tudi sam vpisal v plesno šolo in pričel plesat. :D
Edini problem med fotkanjem je bil ta, da je bilo na plesišču veliko parov, tako je bilo kadriranje skrajno težko, zato sem raje kadriral bolj tesno, da ne bi po nepotrebnem v objektiv dobil kakih motečih elementov.
Pa še nekaj fotk.

Nestrpnost

Najprej se moram vsem bralcem opravičiti, ker zadnje čase na blogu ni nič kaj novega. Vzrok temu je vedno več dela na faksu. Žal pa sem eden izmed tistih študentov, ki študij vzame malo bolj resno in tako me na krajše obdobje doleti veliko zadev, zato je za take zadeve malo manj časa. No upam, da bom uspel vsaj enkrat tedensko kaj pofotografirati in napisati. Pa da preidem k bistvu.

Tole soboto sem spet fotografiral po naročilu. Tokratna tema je bila folklora. Sprva sploh nisem kaj dosti razmišljal kaj me pričakuje. Ko pa sem prišel tja in ko se je dogodek pričel pa bum. Najprej njihova značilna muzika, njihov humor, nato malo juckanja, vriskanja in jodlanja in že me je začela boleti glava. Sem pač eden tistih, ki take zadeve ne prenese preveč dobro. To pa še ne pomeno, da jih ne bi spoštoval ali pa spoštoval njihovega veselja do folklore. Je pač eden izmed hobijev, tak kot fotografija. In ravno takrat sem začel razmišljati, kako so lahko okusi različni. Očitno so lahko celo tako različni, da jih organsko ne moreš prenesti. Potem pa človek kaj hitro ugotovi, zakaj toliko ljudi ne prenese gejev in lejzbik, punkičev, frikov, prepotentnih mačotov,.... Gre torej za klasično nestrpnost. Če bo kdo sedaj rekel, da še nikdar ni bil nestrpen, potem se laže. Grem stavit, da mu v roku pol ure dokažem nasprotno. Očitno smo torej vsi do česa nestrpni. Glavno je, da nismo preveč. In to pomeni biti toleranten. In tako je toleranca zraven pravostodja tista sila, ki preprečuje, da bi se dve ekstremni skupini enakomišljenjakov med sabo stepli ali pa celo pobili. Pa da ne bo pomote, jaz ne bi nobenega tepel. :D In tako sem še med fotografiranjem prišel do zaključka, da so različni okusi pomembni, vendar ne smejo uiti iz nadzora in se spremeniti v nestrpnost. Po koncu fotografiranja sem ugotovil, da je tole bila po eni strani lahko celo prijetna izkušnja, saj me je pripeljala do zaključka, ki sem ga zapisal malo višje. Pa da ne bluzim spet preveč, pokažem nekaj fotk s folklornega večera. Pa do naslednjič.