Fuzbal - ljudski prvak

Mogoče bo naslov za mnoge malce konfuzen, pa dobro, preden me napadete, naj vam pojasnim zakaj tak naslov. Zdi se mi, da smo narod nogometa in, da je to šport številka 1 pri nas (vsaj poleti). In dejansko je tako. Na televiziji, v časopisih, na internetih portalih je fuzbal na prvem mestu. Največ se govori o njem, največ se piše, največ je fotk, prva liga, druga liga, liga ona, liga tretja,... Pa sej logično je, da je vsepovsod v neki kategoriji nek zmagovalec. Tako je tudi tukaj. Je pač fuzbal. Pa ne sme se mu zato zamerit. :D Jaz mu tudi nisem. Mi je celo vir mojega skromnega študentskega dohodka. Pa naj le ostane tako. Viva la fuzbal. Pa še nekaj fotk z zadnje tekme: Maribor - Bela Krajina (3:0). Pa do naslednjič.

Časovni kolaps

Ta vpis v blog ne bo klasičen. V vseh postih do sedaj sem razmišljal jaz in vam bolj ali manj vsiljeval svoje totalitarno mišljenje v vaše bolj ali manj manipulativne sive celice vaših možgan. Tokrat pa vas bom s vprašanji poskušal vspodbuditi k lastnemu razmišljanju. Zraven pa dodajam še tri fotke, ki sem jih posnel pred nekaj dnevi.
Kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do časovnega kolapsa? Je že kdaj bil časovni kolaps? Se ga bojiš? Ga bi lahko sploh opazili? Kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do časovnega kolapsa? Je to časovni kolaps? Ali čas ve, kako hitro mora teči? Ali smo mi tisti, ki uravnavamo čas? Kaj nam omogoča čas? Obstoj? Gibanje? Ali samo ničvredno omejenost nesmiselnega življenja? Reinkarnacija? Ali samo paralelne dimenzije? Bo nekdaj konec časa? Ali je sploh mogoče, ko pa tako ali tako nima noben na svetu za nič več časa?

Nostalgija - neumnost ali prava modrost

Po šarjenju po ebay-u sem opazil neke stare predpotopne fotoaparate. Pa čeprav nisem nikoli se preveč ubadal s fotografiranjem na film, te malo zgrabi nostalgija. Zakaj se ljudje vedno obračamo nazaj, proti staremu, v preteklost, če pa večina pravi, da je treba gledati v prihodnost? Je to, da gledamo v preteklost samo to, da nam je bilo takrat dobro in lepo, zdaj pa nam več ni? Ali pa je mogoče to, da slabe stvari, ko pogledamo v preteklost, zbledijo? Jaz mislim, da je to zadnje. Zdaj pa da pojasnim zakaj. Da se vrnem nazaj k starim fotoaparatom. Torej, ko sem gledal te oldtajmerje, sem se takoj spomnil na naš bivši družinski predpotopni fotoaparat. Odločil sem se, da si ga malo od bližje ogledam. Ker se takrat nisem ukvarjal s fotografijo tak kot se sedaj - hoby, je pač to bila za mene naprava s katero se dela fotke pa nič več in nič manj. Vsi so takrat že imeli fotoaparate, ki so samodejno previjali film, fleš je bil celo vgrajen v ohišje, za dobro osvetlitev pa je poskrbela bolj ali manj dobra avtomatika. Kenoni, Minolte, Pentaksi,... pa še kaj bi se našlo so kazali svoj zadnji napredek v kompaktnih kamerah. Naša familija pa je še vedno bila na tistem starem škrtalu - na Werri 1. Ponavadi sem jaz bil tisti, ki je moral fotografirati. Mene je bilo vedno sram, ko sem vzel tisti kos aluminija z nekaj plastike in steklovja v roke in ga mogel dvignit pred svoje oko ter najprej naviti film in pritisniti na sprožilec. Zadeva je že takrat zgledala staro in počutil sem se kot kaki deda, ki fotka, da bo čez en teden imel spomine na danes, saj je vmes že vse pozabil.
Kak pa na zadevo gledam sedaj. Ko sem prijel fotoaparat po dolgih letih spet v roke tistega občutka nelagodja ni bilo več, ne, še bojše, imel sem prijeten občutek. Ko sem odvil pokrov objektiva ter videl fiksni 50 milimetrski objektiv z blendo 2.8 in optiko Cojsovega Korla sem bil totalno navdušen. Ni tistega občutka navadne plastike, ni tistega občutka masovne proizvodnje. In to je tisto, kar dela stare stvari tako privlačne. Pa dejstvo, da sem sedaj pozabil na tisti očbutek nelagodja, ko sem moral fotografirati z njim in dejstvo, da so pozitivne stvari ostale v spominu, slabe pa zbledele, sedaj dela ta stari fotoaparat tako privlačnega in nostalgičnega.
Prisežem, da bom ga sedaj večkrat vzel v roke, vanj vtaknil kak ČB film, ga ponosno repetiral in dvignil k očesu ter z užitkom pristisnil na sprožilec. Nastale rezultate - fotke pa vam bom z veseljem pokazal. Sedaj pa še kaka fotka tega čudovitega fotoaparata.

Naša draga prestolnica

Poleti sem se en teden mudil tudi v naši predragi prestolnici - Ljubljani. Razloga zakaj sem bil tam ne bom posebej pisal, važno je, da sem bil tam. Najprej en velik JAO. Kaki folk pa srečaš tam. Nič ti ni jasno. Pa kaj smo mi vi Mariboru tolko konzervativni, ali smo samo zaostali, morda pa smo le samo normalni? Upam, pa skoraj prepričan sem da je tisto ta zadnje. Saj, da si nek moški na sebe naveže neko raztrgano krilo, neke čudne zokne oprijeto majčko ter našminka ustnice, ne more biti preveč normalno. No lahko je, samo pol bi morali vsi taki okrog letat. Sej po definiciji je ponavadi normalno tisto, kar dela večina. Večina pa ne hodi okol ko kurba moškega spola. Mah saj nima veze. En teden je ravno pravi čas, da se mogoče malce tega nenormalnega, ekstravagantnega, obcestnega, slengovskega naužiješ, potem pa čim prej kidneš domov. Tak sem tudi jaz naredil in prav sem storil tako. En dan sem imel čudoviti čas in odpravil sem se v center, natančno na Prešernov trg. Stacioniran na štengah pod cerkvijo v kotu, da me mimoidoči ne beležijo tako, sem iz svojega foto-nahrbtnika izvlekel svoj fotič s teleobjektivom in prišel malo stiskati po sprožilcu. Kmalu sem ugotovil, da to ni to, zato sem menjal objektiv s širokokotnim. Na njega pa sem še navil infrardeči filter in pričel s šklocanjem. Nekdo se je vsedel nekoliko vstran od mene na stopnice in opazoval moje početje. Jaz se nisem zmenil za njega. Ljudi so lepo hodili mimo mene, jaz pa pridno škljocal. Ko sem prišel domov sem komaj opazil kaj sem naredil. In na eni fotki me je pričakalo pravo presenečenje: ujel sem nekega fotografa, ki je fotografiral grad. Ker se ni premikal je ostal oster, medtem ko so ostali zaradi gibanja razmazani. Pri IR fotografiji pač dobiš tako dolge čase in je vsako gibanje potem na fotkah razmazano. No, pa da ne bom spet predolgi, vam postrežem s fotkami. Aja, skoraj bi pozabil. Dodajam še eno fotko punce. Sprva sva mislila narediti nek fotosešn z rolerji, ker pa je sonce šlo vedni hitreje dol, sem se odločil naredit samo eno fashion/glamor fotko. Pa do naslednjič.

Muzej koncentracijskega taborišča Dachau

Že lani sem obljubil, da bom obiskal svojo krstno botro Eriko, pa s tega ni bilo nič. Si bo kdo mislil, da sej pa to ni taki problem. No ja, delno. Odvisno kje živi ta dotična oseba. V mojem primeru je to München. In vsak dan se ravno ne voziš tja, ne? Letos pa sem zbral pogum in tako sva skupaj s punco odšla proti Münchnu. Vožnja je bila kar naporna, saj je večino poti padal dež. Začudo pa se je nebo nekoliko pred Münchnom začelo odpirati in tako vsaj ta dan rešen. Po vseh možnih objemanjih in vsem kar zraven spada, smo se situirali v stanovanju. Logično, da sem že doma pregledal malo, kaj je možno videti v okolici tega miljonskega mesta. Najprej je seveda tukaj Olimpiapark s svojim mogočnim Olimpiaturm-om, ki je po mojem mnenju nek zaščitni znak tega mesta, nato samo čudovito mesto s cerkvami, muzeji, ljudmi, trgovinami,... V neporedni bližini pa je tudi mesto Dachau. Verjetno že vsi veste kam ciljam. Ja, na koncentracijsko taborišče, ki je nekoč bilo v tem mestu in katero mu je nenazadnje dalo tudi tak sloves. Najlepši dan smo izbrali, da smo se odpravili v ta muzej. Zanimivo je, da je obisk muzeja in vsega skupaj zastonj, le parkirni prostor je potrebno plačat. Se mi zdi kar fer. Pa sej nočem, da bi zdaj vas tukaj učil zgodovine in morale, ampak človeku kar stisne, ko vidi vse to. V bistvu so večino barak podrli. Stojijo samo vzorčne barake, od ostalih pa so ostali samo temelji. Na obomočju lahko najdemo vse, kar pravo Nazi koncentracijsko taborišče mora imeti: barake, zapore, mučilnice, krematorije,... Logično, da sem imel zraven fotoaparat in sem tudi fotkal. Odločil sem se za IR tehniko. Ta tehnika da fotkam še neki dodatni pečat in zdelo se mi je, da je ravno prava za to kar sem imel namen fotkat.
Če se boste kdaj mudili v okolici Münchna si morate obvezno ogledati tale muzej. Za boljšo ilustracijo pa dodajam še dve IR fotki.
Na Totifoto portal pa sem še dodal reportažo popotovanja po Münchnu. Prebereto jo lahko tukaj.

Bodypainting fesitval

Na enem izmed Totifoto srečanj so me Ninine fotke z Bodypaiting festivala, ter dejstva: čudoviti alspki kraj Seeboden, neposredna lega ob jezeru in vroča telesa modelov, toliko navdušila, da sem si rekel, da letošnejga festivala ne bom zamudil. In tak je tudi bilo. Skupaj s punco, sva se za tri dni odpravila v meko barvanja teles. Najprej sva si malo ogledala situacijo, nato pa hitro poiskala kamp. Bil je kar soliden, lastnica pa je celo obljubila, da nama bo dala še popust na študenstko. Kasneje se je to izkazalo kot nateg. Čeprav veliko ljudi okoli mene pravi, da imam prevelik gobec, sem se tokrat vzdržal in nisem lastnici rekel nič. No sej po eni strani mi sploh ni dolžna dajati popusta, ampak če je že obljubila, potem se tega tudi drži. No pa da se vrnem nazaj k bistvu. Festival je potekal v nekem praku, ki so ga preuredili svojim potrebam. Ob vhodu (na najvišji točki festivalskega dogajanja) si videl samo vrhove šotorov v katerih so umetniki barvali telesa modelov. Baje je letos bilo več šotorov za kulinarične užitke, manj pa šotorov za umetnike. Pa sej to je vsepovsod. Komercializacija. Kar še ni skomercializirano, pa še bo. Verjemite. Če ne danes, pa jutri. Jaz tako ali tako nisem mogel primerjati, ker sem bil tokrat prvo leto na festivalu. Za moje pojme je bila zadeva dobro organizirana. Človek pa je dobila občutek, da je to festival fotografov, ki fotkajo modele, saj toliko fotografov na kupu še nisem videl. Nekateri so se prav tepli med sabo, da bi ja dobili dobre fotke. Je pa dobro videt, kak drugi fotkajo, kako opremo imajo, kaj fotkajo, zakaj, čemu, s kom, pri kom, blabla... Modeli so se mi zdeli najbolj sproščeni prvi dan ko sem prišel, ko je bil prvi glavni dan festivala. Mogoče so bile sproščene prav zaradi tega, ker na ta dan še ni bilo toliko fotografov in niso potrebovale toliko pozirati nadležnim fotografom. Med umetniki je nastopalo tudi nekaj Slovencev. Ne vem, ali je to vedno tako, a letos so dosegli porazna mesta. Apropo mesta, sploh nisem omenil, da so med se boj tekmovali. Kolikor se spomnim so bile na voljo tri tehnike barvanja teles in dve razpisani temi. Nato pa je strokovna žirija izbirala med najboljšimi.
Vidim, da sem preveč zašel med same detajle v mojem spominu. Zgleda, da je vsak detajl dobro shranjen v mojih možganih. Verjetno zaradi tega, ker je bilo vse skupaj svetovno. Pa da nebo sam suhoparni tekst, še dodajam nekaj fotografij. Naj še povem, da so bile moje fotke objavljene kot fotoreportaža v reviji Svet & ljudje. Za tekst ob fotkah pa zahvaljujem moji punci. Če ste radovedni, malo pokukajte v aktualno izadjo.
Pa do naslednjič.

Poglejte si vse fotke z Bodypainting festivala:

Festival barvanja teles

Jul 21, 2006 - 10 Photos

Dobrodošli na Gregorjevem foto blog-u!

Torej najprej lep pozdrav!
Čeprav imam svojo spletno stran (ki je v Angleščini), sem se odločil, da si ustvarim tale blog, pardon, po slovensko spletni dnevnik. Mogoče ste že ugotovili zakaj takšen trud glede slovenskih besed - prav imate, tale spletni dnevnik bo v slovenskem jeziku. Nekako sem se krivega počutil, da sem se s svojo spletno stranjo (www.gregorharih.com) predstavil v angleškem jeziku. V tistem trenutku se mi je zdelo najbolj smiselno, saj sem želel svoja dela predstavljati internacionalno (zato se mi je angleščina tudi zdela najbolj smiselna). S tem spletnim dnevnikom pa želim korak bližje stopiti slovenskemu ljudstvu, se jim predstavit, pokazat kakšen dejanski sem. Ta spletni dnevnik ne bo nek pregled nad mojim delom, ampak bodo moja dela sproti curljala, kakor bodo nastajala. Naj bo to mesto, kjer javno otvarjam svoj spletni dnevnik - blog. Da pa ne bi bil tako prazen do naslednjega vnosa, sem se odločil, da dodam nekaj fotografske vsebine, ki je nastala čez poletje. Pa do naslednjič.